Operacija in diagnoza: GLIOBLASTOM MULTIFORME

Začetek zdravljenja - operacija

Ko sem po štirih dneh bivanja doma odšel v bolnico se mi ni niti sanjalo, da je to začetek more, ki se mi bo vlekla dobesedno do kobca življenja. Z mojo soprogo sva odšla v peto nadstropje kliničnega centra, kjer so me sprejeli in dodelili posteljo. Tisti dan nisem dobil hrane, saj moraš biti dan pred operaciji tešč. Obiskala me je anestizistka, pregrešno lepa mladenka, me spraševala o boleznih in ostalih "pomembnih" stvareh, jaz sem pa mislil samo na to, kako mlada in luštna je punca, občudoval njene črne lase in iskrive očke. Na koncu sem še podpisal nek papir in rekla je, da me se vidiva jutri, ko me bo dala spat... Prav lepo je bilo to slišati iz njenih ust, čeprav je seveda mislila na anestezijo.
   Zutraj sem vstal že ob šestih , šel pod tuš in čakal, da me pridejo iskat. Ne vem kako, da me ni bilo nič strah, verjetno je bila to posledica tumorja v glavi, ki je že močno pritiskal na drugo polivico možganov in jih celo premaknil za 1 centimeter. Tega takrat nisem vedel, zato sem dobesedno užival, ko so me odpeljali po hodnikih v operacijsko dvorano. Spominjam se še, da sem se moral povzpeti iz postelje na operacijsko mizo, potem pa me je zmanjkalo. Naslednje kar pomnim je bil kirurg, ki me je spraševal kako mu je ime, nato pa sem se zbudil v zatemnjeni pooperacijski sobi. Kmalu mi je bilo jasno, da je operacije konec. Sestre so me spraševale, kako sem in če me kaj boli. Bolelo me ni nič, vendar sem preventivno rekel, da me malo boli - sestra je pritiskala nek gumbek in me razložila da bo anastetik pritekel v žilo čez nekaj minut. No čez nekaj minut sem imel občutek, da lebdim, bilo je res enkratno, zelo sem užival.  Ko sem sestri to povedal, mi je odgovorila, da je to legalno le v tej sobi... Potem mi je bilo jasno, da dobivam neko drogo kot analgetik in da sem v bistvu zadet ! Nič hudega, sem si mislil. Začelo me je skrbeti, če lahko premaknem glavo, saj nisem vedel, koliko cevk imam napeljanih iz glave. V ne popolnoma prištevnem stanju sem sestro vprašal, če lahko dobim ogledalo, po mi je odvrnila, naj ne skrbim, da sem dovolj lep! No, potem sem se nekoliko zbral in jo vprašal, če lahko premaknem glavo zaradi cevke ki jo imam. Odgovor je bil, da lahko, saj nimam nobene cevke. Vprašala me je tudi če kaj boli, p'a sem dejal da malo pa res, čeprav nisem čutil nobene bolečine. Zopet je pritikala tipko za analgetik in čez nekaj minut sem poletel še višje. Kmalu zatem je k meni prišel moj kirurg, mi povedal, da je operacija uspela, daje tumor maligen.

Slika pred operacijo

Povedal mi je tudi, da je že govoril z mojo soprogo in da ji je povedal enako. Bil sem presenečen nad njegovo odkritostjo, hkrati pa vesel, da mi nič ne prikriva. Noč sem preživel na intenzivni negi, takoj zutraj pa so me postavili na noge, da sem naredil nekaj korakov po hodniku - seveda s pomočjo prijaznega gospodiča, ki je očitno imel to nalogo, da postavlja operirance na nogo. Kmalu zatem je sledila vožnja po hodnikih do bolniške sobe. Tako se je zaključila operacija mojega tumorja na možganih. Če odmislim dejstvo, da je tumor maligen, operacija ni bila zame nič strašnega. Prej prijetno doživetje.

Okrevanje po operaciji in diagnoza

Prva noč po operaciji je bila težka. Brskal sem po računalniku, klicaril domov in napisal kar nekaj sporočil SMS. Večinoma same blodnje, saj sem bi še močno pod vplivom analgetikov, ki sem si jih privoščil prejšnji dan in čez noč na intenzivni...

   Zutraj pri viziti mi je moj zdravnik, ki me je operiral ponovil, da je operacija uspela, da je tumor v celoti odstranjen. Slabo pa je da je tumor maligen, kar pomeni dodatno kemoterapijo in obsevanje. Vrsta tumorja je glioblastom multiforme... Ostal sem brez besed, vprašal sem ga kaj to pomeni in dobil odgovor, da nič dobrega... Kaj pa statisika, prognoza? je bilo moje naslednje vprašanje. "Slaba" je bil kratek odgovor, ko je že odhajal.

   Iz bolnišnice so me odpustili po štirih dneh, saj ni bilo komplikacij. Bil sem nekoliko omotičen, drugače telesno čisto vredu, problem pa je bilo moje psihično stanje. Tesnoba me je spremljala čez dan, ponoči pa potebje, prividi in moreče sanje. Kasneje sem spoznal , da je bilo vse to posledica jemanja zdravil Kepra in Medrol pa še Helex za umiritev.

   Ko sem raziskal po internetu kaj pomeni diagnoza glioblastom multiforme, me je čisto potrlo: preživetje 12-16 mesecev, zdravljenje:obsevanje in kemoterapija hkrati. Zato NE BRSKAJTE PO INTERNETU o preživetju, podatki so zavajajoči (zdaj ko tole pišem, je minilo 8 mesecev od operacije. V čakalnici na Onkološki sem srečal več bolnikov z GBM, ki živijo že tri leta, neki gospod celo pet let po operaciji in se počutijo odlično!)
   Iz bolnišnice sem prišel ravno dan pred prvim novembrom, pred prazniki. Bil sem tudi naročen na onkološki kliniki pri Dr. U.S., da se dogovorimo o nadaljnem zdravljenju - obsevanju in kemoterapiji. Naročen sem bil zelo hitro, tisti petek med prazniki, ki je bil delovni dan. Hitro ukrepanje je bilo potrebno zaradi vrste tumorja, ki zelo hitro raste... Bil sem zaprepaden, saj sem hitro ugotovil, da me čaka obsevanje, kemoterapija, nato pa bo že minilo 12-16 mesecev in konec...
  Obisk pri Dr.S.U. je bil šokanten. Imate najbolj neugodno obliko možganskega tumorja - tako nekako je zvenel njegov prvi stavek. Nato mi je prijazno razložil potek zdravljenja - obsevanje in istočasno kemoterapija. Ko je govoril koliko ciklov bo potrebno, sem dobil občutek, da bo trajalo neskončno, jaz pa vendar nimam toliko časa na razpolago. Na koncu me je vprašal, če sprejmem zdravljenje. Nisem imel dovolj poguma in ga nimam niti danes, da bi zdravljenje zavrnil. Podpisal sem privolitev in idšel iz ordinacije psihično povsem na tleh. Nekje na hodniku mi je prišlo na misel, da vendar imam izhod v sili: če bo prehudo, bom naredil samomor. Ta misel na možno rešitev mi je dala toliko moči in volje, da sem nekako prebrodil naslednjih nekaj dni. Na to misel, ki me je takrat obšla nisem ponosen, vendar mi je bila to edina rešilna bilka, ki bi me rešila pred trpljenjem. Danes vidim, da bi bilo tako dejanje pretirano, saj je obsevanje čisto enostavno in neboleče, kemoterapija pa nič hudega, le slabost je zoprna, ampak se jo da prenašati. Kasneje sem v deklaraciji zdravil, ki sem jih takrat jemal prebral, da je zelo pogost strenski učinek ravno misel na samomor. No, zdravila sem nehal jemati, o smomoru pa tudi pomislim ne, nasprotno, veselim se življenja bolj kot kdajkoli!