Brezskrbno uživanje življenja

 Sem čisto navaden, 46letnik, ki pridno izkorišča vse radosti življenja, poročen, oče dveh čudovitih otrok; hči bo letos dopolnila 17, sin pa 19 let. Zaposlen sem v svojem podjetju, lahko rečem da mi gre kar dobro, ali pa kar zelo dobro. Čez teden skrbim za posel, ob vikendih po si privoščim izlet na Dolenjsko, v svojo zidanico, ali pa gremo s prijatelji na obisk k vaškemu mesarju, kjer se peče odojek. V obeh primerih spijemo nekaj litrov cvička ali  piv, a le toliko, da je merca polna.

Hrustljava skorjica...

Med tednom pridno hodim v fitnes, pazim na prehrano, tako da mi je celo uspelo shujšati celih 25 kil!
Tudi nekaj mišic se je pokazalo, tako da sem si prvič v življenju vsaj malo všeč. Zdrav sem "ko riba", le neki izpuščaji se mi pojavljajo po nogah, najbrž so glivice. Ja, v fitnesu sem jih staknil, kaj pa drugega! Grem v lekarno, kupim kremo proti glivicam in jo pridno uporabljam - en teden, en mesec, celo leto, pa nič bolje. Opazil sem tudi, da so nohti na rokah postali brazdasti in hrapavi ter nekako motni. Kako je to možno ne vem, saj kremo namažem nohte.
V delavnici sem se odločil montirati klimo, pa ne za hlajenje, ampak za gretje pozimi. Vsako leto dam za kurilca celo premoženje samo za ogrevanje in sklenil sem da bom temu razmetavanju denarja naredil konec. Klime bodo po mojih izračunih bistveno cenejši način ogrevanja.Takoj se dogovorim z klima-mojstrom za montažo klim. Klima-mojster, ki je tudi moj prijatelj pride že čez nekaj dni. Na dan montaže se slabo počutim, boli me glava, zato sem prav vesel, ko vidim, da je s seboj pripeljal pomočnika. Ko mu potožim o mojem počutju, mi ponudi tableto proti glavobolu, ker jo ima v avtu, ker njega itak velikokrat glava boli... No izkaže se, da tablet ni imel v avtu. Celo dopoldne trpim blag glavobol, zato grem popoldne v lekarno po tablete, takoj eno vzamem in super, olajšanje nastopi že po pol ure.
Naslednji dan se zopet zbudim z glavobolom. Že zjutraj sem bil utrujen, brez volje in še glava me je bolela. Vzamem tabletko, in glavobol kmalu mine, vendar se mi ni ljubilo nič delati, zato sklenem imeti dopust. Pogovorim se s šefom, ki mi dobro voljno dovoli ostati v postelji tudi cel teden, če je treba. Imam najboljšega šefa na svetu !!! (le kdo je to?). Tisti dan sem cel dan prespal. Drugo jutro se je ponovilo enako počutje. Vzamem tableto, v posteljo in spim cel dan. Pa še celo noč. Čudno se mi zdi, da lahko toliko spim. To se ponavlja cel teden, nato le sklenem iti k zdravniku. Zaradi glavobola, pa še za glivice na nogah bom povedal.
Pri zdravniku me čaka presenečenje; zdravstvena kartica ni veljavna, nekaj je narobe z obveznim zavarovanjem mi pojasni sestra, pregrešno zapeljiva mladenka. Takoj pokličem mojo računovodkinjo, ki mi obljubi, da bo takoj v ponedeljek poklicala na ZZZS,ker danes je že petek, in povprašala za kaj se gre. Prispevek za zdravstveno zavarovanje sem namreč redno plačeval. Nisem imel storiti kaj drugega, kot da sem vzel tabletko in se ulegel na kavč.
Po nekaj dneh raziskovanj, mi računovodkinja sporoči sledeče: ZZZS sem dolžan nekaj čez 100€, ker sem podel od novega leta v višji razred (zdaj je oktober), in je zato tudi prispevek višji, jaz pa sem plačeval po starem. Ne bom zdaj o tem kdo je za to odgovoren, ker niti ni pomembno. Takoj sem nakazal tistih 100€, vendar sem moral počakati še nekaj dni, da so mi od blokirali kartico. No,končno se z veljavno zdravstveno kartico odpravim k moji zdravnici. Povem ji za glavobol, nezmožnost koncetracije in pozabljivost. Za vse sem krivil EMŠO, stres in preveč dela. Zdravnica me vpraša, katere tablete jemljem, povem ji da jemljem S... in da mi ena tabletka ne drži več cel dan. Ponudi mi Ketonal, ki ga zavrnem,ker nočem, da mi uniči želodec.Naroči mi tudi, da če bo slabše, se naj vrnem, da me pošlje na nevrološko glavo slikat. Kaj bluzi, si milim, saj je samo glavobolček!  Pridem domov, z zalogo tabletk za  cel mesec - bil je petek.
V Nedeljo popolne so se mi že sline cedile po hrustljavem odojku in hladnem pivu, ampak sem imel pomisleke, saj že dva tedna nisem šel v fitnes - torej si nagrade ne zaslužim. Počutil sem se vredu, saj sem zutraj vzel dve tableti in me glava ni bolela prav nič. Malo pred tretjo uro pokločem prijatelja in kmalu se odpraviva v hosto, kjer se vrti prase. Kmalu se nama pridruži še drug prijatelj T in ob premlevanju tekoče problematike se popoldne kmalu spremeni v večer  Narročimo še eno rundo, vendar sem v dilemi ali bi spil še tretje pivo ali ne, saj se me je spet lotil glavobol. Če spijem še enega me pa ja ne bo konec, si mislim in se lotim tretjega piva. Družba me povabi na rundo malega nogometa, vendar se mi na začudenje vseh ne ljubi igrati. Počasi pijem tretje pivo in upam, da bo glavobol popustil. Tablete si ne upam vzeti, saj sem spil tri pive in ne vem kakšna bi bila reakcija. Ko dokončem pivo so bolečine še močnejše, zelo sem utrujen in želim si iti v posteljo. Pokličem mojo soprogo, naj me pride iskat, ker ne morem domov...  Prevoz je prišel kmalu, doma se samo zvalim v posteljo.Čez kako uro mi postane slabo, grem v wc, bruham. Opla miško, tole pa ne bo nekaj vredu, že čez nekaj minut sem pri dežurni zdravnici. Dobim injekcijo ketonala proti bolečinam in nujno napotnico za nevrološko kliniko. Glavobol kmalu mine.V ponedeljek 15 Oktobra 2012 sem najprej odpeljal k zdravniku 89-letno sorodnico, počakam kako uro da opravi, nato jo še zapeljem domov. No,sedaj je čas, da poskrbim še zase. Odpeljem se v Ljubljano. Parkiram v parkirni hiši, do nevrološke klinike odidem peš. Po gužvi na hodniku mi je takoj jasno, da ne bom kmalu na vrsti.

Soočanje z resnico 1.del

Na urgenci nevrološke klinike sem čakal na sprejem kake štiri ure in pol. Ko so me končno poklicali, me je prijazna zdravnica spraševala o jakosti bolečin v glavi, dvigovati sem moral roke, noge, nazadnje pa je sklenila da je potrebno opraviti še slikovno diagnostiko. Super, sem si mislil, mi bojo vsaj slikali glavo, da bom potem brez skrbi, sem si mislil. Glavo sem nameraval slikati že pred nekaj meseci, samoplačniško.Spet sem čakal v čakalnici, kake dve uri je trajalo, da so me poklicali na CT (Računalniško tomografijo). Ker sem tehnični tip, mi je bilo vse skupaj prav zanimivo, skoraj sem se zabaval. Ulegel sem se na mizo, slikanje se je začelo. Ni trajalo prav dolgo ko pristopi k meni zdravnik in mi razlaga, da so slikanje prekinili, ker so nekaj našli in da me nebi radi po nepotrebnem obsevali. Rekel mi je tudi, da bo bolje slikati z MRI (magnetna resonanca).  Sestra pa mi je dala v žilo cevko in mi razložila da je to potrebno za kasnejše vbrizganje kontrastne tekočine. Sploh nisem dojemal kaj točno se dogaja. Odpeljali so me v drugo sobo, kjer so me slikali z MR, kar je trajalo kake pol ure. Ko sem odhajal iz sobe kjer so me slikali, sem opazil da so vsi čisto resni in strmijo v ekran. Na ekranu je bila slika moje glave. Takrat sem prvič pomislil, da je lahko kaj narobe. Na nevrološki kliniki sem bil že od 10h dopoldan. Med čakanjem na ponovni pregled postanem lačen, grem po sendvič. Ravno dobro sem ga pomalcal, že me pokličejo v ordinacijo, dvigoval sem roke, nato noge, praskali so me po stopalih, nazadnje pa sem moral pokazati še zobe. Bilo mi je nerodno in sem se hitel opravičevat, da sem ravnokar pojedel sendvič, ter da ga imam še v zobeh..Zdravnica mi odvrne, da je že vredu, in se naj samo nasmehnem. Šele kasneje sem doumel, da so bile to preiskave, ki pokažejo na nevrološke motnje. No, ugotovili so, da motenj skoraj ni. edino, kar je opazno je rahlo zaostajanje levega kotička ust. (zato sem moral prej nasmihati). Spet me pošljejo v čakalnico. No končno je konec, si mislim, samo še izvide počakam, potem pa domov. Že po nekaj minutah, me pokličejo in zdravnica mi prijazno pove: "sem se odločila, da vas bom obdržala, nekaj smo našli, ni tumor, ker tumor je čisto drugačen, ne vemo še kaj je dokler ne dobimo vseh slik. Pride sestra po vas." še doda.  Ja bil sem šokiran: ostal bom v bolnišnici, omenila je tumor, sploh ne vem kaj to je, skoraj nisem vedel, da sploh obstaja (res sem budalo). Hitro pokličem domov, da ne bodo v skrbeh in povem da ni nič hudega, da ni tumor in da bom naj verjetneje ostal samo čez noč, da zdravniki pogledajo vse slike in ugotovijo kaj se dogaja. Sestra iz oddelka kmalu pride pome in me odpelje nadstropje višje, kjer mi da pižamo in pokaže posteljo. Ostal sem brez večerje, kar je razumljivo, saj sem prišel nepovabljen. Noč je bila dolga, podaljšal pa jo je še sekundni kazalec na stenski uri, ki ga nekako nisem mogel, da ga ne bi gledal in štel sekund. Ja 60 sekund je ena minuta, 60 minut je ena ura in to od 22h zvečer do 6h zjutraj. ko je sestra prišla v sobo in prinesla čaj.

Soočanje z resnico 2.del 

Mislim da je bila ura malo čez devet, ko pride v sobo vizita. Dva zdravnika, glavna sestra in še dve sestri. Po temeljitem izpraševanju in pregledu izvem, da imam v glavi  sepso ali nekaj podobnega, velikosti 4.5 x 5,5 cm. Več bo jasnega kasneje. Dajo mi zdravilo direktno v žilo, ki bo zmanjšalo oteklino možganov. To zdravilo bom od zdaj prejemal na 12 ur. Nato se cel dan ni dogajalo nič posebnega. Nisem se mogel načuditi miniaturnemu kosilu, pa tudi večerja je bila skromna. Nič hudega, za ležat bo dovolj.
   Naslednji dan izvem, da imam tumor in da je operacija možna. Niti slučajno nisem dojel kako resna je situacija, saj če bi bil tumor na takem mestu, da se ga ne bi dalo operirati, me danes verjetno ne bi bilo več med živimi.. Prijazni zdravnik mi tudi pojasni, da bo vrsta tumorja znana po operaciji.
   Naslednja dva dni se ne spominjam najbolje. Šele zdaj mi je jasno, da sem imel težave s spominom zaradi velikega tumorja, ki mi je pritiskal ravno na del možganov, ki je odgovoren za kratkoročni spomin.
 V petek sem izvedel, da grem čez vikend domov. Čez štiri dni se moram javiti v Kliničnem centru v 5. nadstropju, kjer me bodo operirali. Izvem tudi, da glede na obliko tumorja in dosedanje izkušnje predvidevajo, da je tumor maligen.
   No, tako sem postopno po delčkih izvedel, da imam tumor na možganih.